4500 km of roads and 47 days on the way brought us to our temporary home in a village Pinos Del Valle.
Labyrinth of white streets is situated between Granada and Costa Tropical seaside at 705 m of altitude, with a view to Sierra Nevada and artificial lake Beznar. Less than 800 people live in the village, but dogs and cats are more common on the streets.4500 km cest in 47 dni na poti naju je pripeljalo do začasnega doma v vasi Pinos Del Valle.
Labirint belih ulic se nahaja v bližini Granade in morja (Costa Tropical) na nadmorski višini 705 m, s pogledom na Sierro Nevado in umetno jezero Beznar. V vasi živi manj kot 800 prebivalcev, na ulicah pa prevladujejo psi in mačke.
Očarljive bele hiše imajo dvorišča, balkone in police okrašene z bohotnim rastlinjem, cvetočim ali bodečim. Vrata in okna so pred vročino zavarovana z barvnimi zastori, k slikovitosti pa pripomorejo pisani mozaiki na obokih in robovih hiš. Sem in tja se v vasi oglasi troblja potujoče pekarne.
Okoliška terasasta pobočja so zastrta z oljkami, mandljevci in pomarančevci, pod katerimi se pretaka voda prek odprtih napajalnih kanalov iz bazena v bazen.
Hribovje nad vasjo je poraslo z bori, v podrasti zadišita rožmarin in žajbelj. Suho mediteransko podnebje skrbi, da se tu domače počutijo številni kaktusi. Prijeten skok na 1033 m visoki vrh s cerkvijo in širnimi razgledi pripomore k dnevni meri miru in zadovoljstva.
Čas teče počasi, kot bi bil odvisen od vetra. V daljavi se namreč vrtijo potomke mlinov na veter, prav tistih, ki jih je nekoč predrzni don Kihot že skoraj premagal. Visoke vetrnice spominjajo na kazalce ur in kadar stojijo, se z njimi ustavi čas.
Kljub novodobnim posegom v prostor pokrajina vsebuje nekaj neukročenega. Vse to je Andaluzija: suha rdeča zemlja, sladkorna belina vasi, živalski iztrebki na ulicah, pes z nezrelo zeleno pomarančo v gobcu (Andaluzijski pes!), mimogrede odvrženi odpadki, ki jih veter razpiha prek trnjevih vej, roji muh, pivo in slastni tapasi, vesela druženja ob kitarah ter žgoče sonce.
V vasi Pinos Del Valle ostajava do konca oktobra. Nastanjena sva v predelani stari hiši z visokim stropom, podprtim z borovimi debli. Kramo, ki je napolnjevala vse kotičke v avtu, sva z občutkom lahkotnosti in prostornosti razpršila po omarah in policah. Zdaj ne bo več treba brskati po globinah prtljažnika ali pod sedeži za pozabljeno drobnarijo …
V prvih dneh sva poskrbela za avto (Škodillac), ki se je zadnje kilometre oglašal z nenavadnim zvokom. Pregled pri mehaniku v sosednjem mestu Durcal je pokazal, da je obrabljen menjalnik, ki bi lahko kmalu odpovedal. Po kratkem posvetu in razširjanju španskega besednjaka (˝caja cambios˝) sva se odpeljala v bližnje skladišče z rezervnimi deli. Dvorišče, polno odsluženih vozil in zvite pločevine, ni delovalo preveč spodbudno.
A med neskončnimi policami železja se je vendarle našel pravi kos. Upava, da nama večurni poseg in novi notranji avtomobilski organ omogočita varno potovanje v zaželeni Marakeš.
Besedilo: Uroš
Foto: Uroš in Eva
UnderTree Blog 